Dame u ribolovu

Žene i ribolov

U Sloveniji su žene prisutne i u profesionalnom i u rekreativnom ribolovu, gde aktivno zajedno stvaramo kulturu ribolova. Učestvujemo u obrazovnim projektima za mlade, doprinosimo promociji održivog ribolova, učestvujemo u kampanjama za zaštitu prirode i organizujemo događaje u okviru lokalnih ribarskih porodica. U oblasti profesionalnog ribolova radimo u ribolovnom turizmu, kao ribolovni vodiči, u akvakulturi i u prehrambenoj industriji, a u rekreativnom ribolovu se takmičimo u raznim disciplinama sportskog ribolova. Na taj način doprinosimo razvoju i prepoznatljivosti ribolovnog područja u Sloveniji.

Uprkos tome, naše priče su često manje vidljive i ređe zapisane. Zato je važno da ih počnemo pričati – ne kao izuzetke, već kao deo zajedničkog ribolovnog prostora.

Moja priča počinje pored reke zimi. Zimska reka je tiha, sirova i neumoljiva. Magla se diže sa površine, voda je niska i ledena, prsti su utrnuli, a misli oštre. To su trenuci kada se najviše povezujem sa rekom. Moj svet je mušičarenje, a moja posebna strast je mušičarenje sulca (mladice) zimi. U to vreme nema prečica – potrebni su strpljenje, fizička spremnost i potpuna koncentracija. Reka brzo pokazuje da li možete da je slušate.

Važan deo ovog sveta su i mamci – džigovi. Vežem ih sama, imajući u vidu određenu vodu, dubinu i kretanje. Za mene vezivanje džigova nije samo priprema za ribolov, već kreativni proces u kome se susreću znanje i intuicija – trenutak tišine u kome se stvara nešto što će možda oživeti u rečnom toku.

Poslednje četiri sezone takmičila sam se u disciplini mušičarenja kao jedina ženska predstavnica među članovima klubova, što je bila izuzetna prilika da učim od vrhunskih mušičara. Iako u Sloveniji imamo odlične mušičare, inicijativa za formiranje ženskog tima za mušičarenje još nije zaživela zbog raznih obaveza i nedostatka vremena.

Sa željom da učim i povežem se, u to vreme sam uspostavila i kontakte u inostranstvu – sa dve članice norveške ženske reprezentacije i češkom svetskom šampionkom u mušičarenju Katkom Švagrovom. Posebno mi se sviđa povezivanje sa mušičarima i ambasadorkama ribolova iz celog sveta. Tako nastaju divne priče i uspomene – umesto kafe sa prijateljem, to mogu biti sati mušičarenja na vašoj domaćoj reci.

Moja porodica i ja često posećujemo međunarodne festivale i događaje mušičarenja. Na jednom od najvećih u Italiji, moj partner i ja smo upoznali En i Endija Kičnera (Ann i Andyja Kitchner), vlasnike britanske kompanije sa vrhunskim materijalima za vezivanje. Nakon toga, kao porodica smo dobili poziv da se pridružimo njihovom međunarodnom timu mušičara iz celog sveta.

Uprkos svemu tome, ostajem i ja blisko povezan sa slovenačkim ribolovnim prostorom. Poslednje tri godine učestvujem u pripremi i realizaciji omladinskog kampa mušičarenja Ribolovnog saveza Slovenije. Mladi ljudi dolaze otvorenog uma i bez predrasuda. Nije im važno da li je osoba ispred njih muškarac ili žena – važno je da li možete da im pokažete kako da pripreme opremu i ulove ribu.

Trenuci kada mladi ribolovac ulovi svoju prvu ribu ili prvu ribu na mušicu koju je sam napravio su neprocenjivi. Takođe su inspirisani vrednostima kojima mladi ljudi u kampu žive: saradnjom, međusobnom pomoći i poštovanjem prirode i riba.

Žene su dugo bile prisutne uglavnom indirektno, ali danas postajemo sve vidljivije. Procenjuje se da predstavljamo približno 5-7% članstva ribarskih porodica, a udeo postepeno raste. Uprkos tome, i dalje se susrećemo sa stereotipima o ribolovu kao „muškoj aktivnosti“ i nedostatkom mentorskih programa i početne obuke za devojke.

Ribolov nije pitanje pola. To je pitanje stava – prema vodi, prema životu u njoj i prema zajednici koju zajedno stvaramo. Žene u ovom prostoru ne traže poseban tretman, već ravnopravno mesto i priliku da doprinesu svojim znanjem, iskustvom i perspektivom.

Original slovenački: Ženske in ribolov

V Sloveniji smo ženske prisotne tako na področju poklicnega kot tudi rekreativnega ribolova, kjer aktivno soustvarjamo ribiško kulturo. Sodelujemo v izobraževalnih projektih za mladino, prispevamo k promociji trajnostnega ribolova, sodelujemo v naravovarstvenih akcijah in organiziramo dogodke znotraj lokalnih ribiških družin. Na področju poklicnega ribolova delujemo v ribiškem turizmu, kot ribiške vodnice, v ribogojstvu in v živilstvu, v rekreativnem ribolovu pa tekmujemo v različnih disciplinah športnega ribolova. Na ta način prispevamo k razvoju in prepoznavnosti ribolovnega prostora v Sloveniji.

Kljub temu so naše zgodbe pogosto manj vidne in redkeje zapisane. Prav zato je pomembno, da jih začnemo pripovedovati – ne kot izjeme, temveč kot del skupnega ribiškega prostora.

Moja zgodba se začne ob reki pozimi. Zimska reka je tiha, surova in neizprosna. Megla se dviga z gladine, voda je nizka in ledena, prsti so otrpli, misli pa ostre. To so trenutki, ko se z reko najbolj povežem. Moj svet je muharjenje, moja posebna strast pa muharjenje sulca v zimskem času. Takrat ni bližnjic – potrebni so potrpežljivost, fizična pripravljenost in popolna zbranost. Reka hitro pokaže, ali ji znaš prisluhniti.

Pomemben del tega sveta so tudi vabe – potezanke. Vežem jih sama, z mislijo na konkretno vodo, globino in gibanje. Vezava potezank zame ni zgolj priprava na ribolov, temveč ustvarjalni proces, v katerem se srečata znanje in intuicija – trenutek tišine, v katerem nastaja nekaj, kar bo morda zaživelo v toku reke.

Zadnje štiri sezone sem tekmovala v disciplini lova rib z umetno muho kot edina ženska predstavnica med člani, kar je bila izjemna priložnost za učenje od vrhunskih muharjev. Čeprav imamo v Sloveniji odlične muharke, pobuda o sestavi ženske muharske ekipe še ni zaživela zaradi različnih obveznosti in pomanjkanja časa.

Z željo po učenju in povezovanju sem v tem času vzpostavila stike tudi v tujini – z dvema članicama norveške ženske reprezentance ter s češko svetovno prvakinjo v muharjenju Katko Švagrovo. Posebej rada se povezujem z vezalkami in ženskimi ambasadorkami ribolova z vsega sveta. Tako nastajajo čudovite zgodbe in spomini – namesto kave s prijateljico so to lahko ure muharjenja ob domači reki.

Z družino pogosto obiskujemo mednarodne muharske festivale in dogodke. Na enem največjih v Italiji sva s partnerjem spoznala zakonca Ann in Andyja Kitchner, lastnika britanskega podjetja z vrhunskimi vezalnimi materiali. Kmalu zatem smo kot družina prejeli povabilo v njun mednarodni tim vezalcev z vsega sveta.

Ob vsem tem ostajam tesno povezana tudi s slovenskim ribiškim prostorom. Zadnja tri leta sodelujem pri pripravi in izvedbi mladinskega muharskega tabora Ribiške zveze Slovenije. Mladi prihajajo z odprtimi glavami in brez predsodkov. Zanje ni pomembno, ali pred njimi stoji moški ali ženska – pomembno je, ali znaš pokazati, kako pripraviti opremo in ujeti ribo.

Trenutki, ko mladi ribič ali ribička ujame svojo prvo ribo ali prvo ribo na lastno izdelano muho, so neprecenljivi. Navdihujejo pa tudi vrednote, ki jih mladi na taboru živijo: sodelovanje, medsebojna pomoč in spoštovanje narave in rib.

Ženske smo bile dolgo prisotne predvsem posredno, danes pa postajamo vse bolj vidne. Ocenjuje se, da predstavljamo približno 5–7 % članstva ribiških družin, delež pa postopno raste. Kljub temu se še vedno srečujemo s stereotipi o ribištvu kot »moški dejavnosti« ter s pomanjkanjem mentorskih programov in začetnih usposabljanj za dekleta.

Ribištvo ni vprašanje spola. Je vprašanje odnosa – do vode, do življenja v njej in do skupnosti, ki jo soustvarjamo. Ženske v tem prostoru ne iščemo posebne obravnave, temveč enakovredno mesto ter možnost, da prispevamo s svojim znanjem, izkušnjami in pogledom.

Tanja Drofelnik
Priredio za objavu Ivan Korhner
Foto: Arhiva Tanja Drofelnik

Profil na Fb je https://www.facebook.com/drofelniktanja